"Sovraštvo do neuspeha in občasno prepričevanje bližnjih, da mi, kar sem se lotil ne bo uspelo, je bil največji vzvod in hkrati ena najmočnejših gonilnih sil v mojem življenju".

Sem oče treh otrok, Ljubljančan, ki živi v Kopru. Veliko časa preživim z družino, prosti čas pa preživljam s kolesarjenjem, planinarjenjem, branjem in izobraževanjem.

V preteklih dvajsetih letih sem se bolj ali manj uspešno ukvarjal s podjetništvom. Prepričan sem, da sem v tem obdobju, zagotovo naredil ogromno napak in slišal ogromno pritoževanj, a le redki so ponujali tudi boljše rešitve. Prav zanimivo je kako v ogledalu drugih vidimo napake in znamo biti kritični, kakšni pa smo do lastnih napak? Nam Ego ob podpori bolečinskega jedra sploh dovoli resničen pogled nanje? Brez napak ni učenja in izkušenj, a nič storiti a vse vedeti, je le nekoristno godrnjanje, prodajanje megle in to ves čas počne opozicija.

Obstaja veliko ljudi, ki vedo kaj hočejo in tja tudi pridejo. Imamo pa v opoziciji tiste, ki ne vedo kam bi radi prišli in seveda tja… Največkrat so to tisti, ki mislijo da veliko vedo a kričijo le po pozornosti.

»Znotraj nas se razširi prostor, ko minejo časi, v katerih smo le čakali in se družili z napačnimi ljudmi, v zgodbah brez prihodnosti. Ko to stanje ozavestimo, smo na pragu uspeha.«

 

Na začetku nisem imel nobenega mentorja, zato sem se odločil, da bom prebral vse kar mi lahko koristi pri uresničenju mojih sanj in želja. Stvari sem vzel v svoje roke. Prevzel odgovornost za svoje življenje. Tako sem prebral več knjig s področja motivacije, prodaje, vodenja in osebne rasti. Ugotovil sem, da imajo uspešni ljudje skupno to, da delajo stvari že po »nezavednem« pravilno in je uspeh praktično neizogiben. Mi je pa vedno izziv ko poslušam "izobražene in sposobne svetovalce, ki prodajajo meglo a nimajo niti lastne izkušnje". Npr.: "delavec v državni upravi predlaga da vzamem S.P., politik kriči v kamero da bo rešil krizo, a ne uspe rešiti niti svojega zakona, socialni delavec, ki nima svijih otrok te uči kako otroke vzgajat." Halo?.....Ali ni to izziv in...Resnica pa je, da je v osnovi vsak sistem, pa naj bo fašizem, socializem ali kapitalizem odvisen od družbe, vzgojene v potrošnika. Noben sistem noče ne potrošnih državljanov, kajti če bi imel take državljane, bi katerikoli sistem propadel, pojedel samega sebe..

Pomoč, malo zabave ZA OSAMLJENE, pride vedno v "pravem trenutku". ( power point )

Če takrat, skoraj pri štiridesetih ne bi padel trg nepremičnin in ne bi prišla gospodarska kriza, bi najverjetneje šel dalje, plaval proti toku, ter v nedogled ponavljal napake, ki sem jih delal dotlej. Če se človek noče zazreti vase, ni nič lažjega kot poiskati »dobre in kvalitetne« izgovore, ki le potencirajo nesrečo in bolezen. Samo z bolečino lahko rastemo, z bolečino pa se je treba spopasti in soočit, kdor pa se hoče izmuzniti in se pomiluje je obsojen na poraz.

Predvsem v času osebne krize se naučimo včasih dati sebe, svoje potrebe in svoje želje na prvo mesto. Pred dolžnosti in pred želje ter zahteve drugih. Naučiti se tega je bila zame težka lekcija. A mislim, da sem jo vsaj za silo obvladal.

Druga stvar, ki sem se je naučil, je to, da sem se vsaj za silo naučil reči: »Ne!«, to je bila lekcija, ki sem se je naučil od otrok.

Tretja ključna stvar, ki sem se je naučil, je življenje v sedanjosti. To je nekakšen most, »konverter«, ki nezadovoljstvo zamenja z zadovoljstvom. Ko odidem v naravo, ali zaprem oči in se posvetim pravilnemu dihanju (meditaciji), je občutek obilja izvenčutna zaznava, ki jo človek težko opiše skozi naših 5 čutnih zaznav (VAKOG)

Za doseganje višje stopnje zavesti, duhovnosti … se mi zdi, da je samota neizogibna za to, da človek pospravi lastno podstrešje in se sooči sam s sabo. Tako posledično najdemo nove rešitve, nove poti Zase,ter za svoje bivanje. Umik v samoto je nujen, za preskok zavesti na višjo stopnjo zavesti (oz. duhovnosti, kar je komu bliže) in brez nje ne gre.

Hudih težav sploh ne moremo rešiti, če se za nekaj časa ne osamimo, disociramo od dogodka in ga pogledamo od daleč. Vse kar potrebujemo so ure in ure samotnih sprehodov, sestankov samim seabo,kjer smo dobesedno sami, v "urah meditacije". Brez samote in intuicije ne najdemo rešitve.

Najrazličnejše kolektivne dejavnosti skupin, ki prakticirajo duhovnost, se zdijo le in samo možnost ozaveščanja ter odpiranja notranjih vrat. A če upamo, da deluje kot tabletka zavajamo sebe, kar pa je Blef in Egotrip. To pa je način bega pred samim sabo in težko kaj prispeva k temu, da se človek bolj zaveda samega sebe.

Bogastvo duha izvira iz globokega samospoštovanja in zaupanja. Izhaja iz načela, da je tam zunaj vsega dovolj in na pretek za vse. Odpira različne možnosti, izbire, poti in spodbuja ustvarjalnost.

Sebstvo se razodeva tistemu, ki hrepeni po njem. Tiste, ki z vsem srcem hrepenijo po Sebstvu, Sebstvo izbere za svoje. - Upanišad

»Domišljija je podcenjena, nadčutne zaznave pa včasih precenjene. Kar doživljamo v materialnem svetu, je večkrat veliko bolj resnično, kot si mislimo da je«.

Človek je sklop več dimenzij. Vsak, ki spozna, da je živeti na Zemlji velika sreča in zato izziv, se zave, da je osnova njegovega bivanja tukaj spoznavanje samega sebe. Kdo sem v resnici? Odgovor je možen samo, če raziskujem resnico. Človek je duhovno bitje, je duh utelešen v materialnem telesu zato, da bi spoznal resnico in da bi se igral. To je bistvo. Čim bolj je njegova igra iskrena, čista oziroma prihaja iz srca, tem večji je tudi uspeh, ki je seveda posledica pravilnega delovanja. Človek mora spoznati, kdo je, če hoče obstati, in slediti svoji lastni poti. Stopnja evolucije nekega določenega bitja se izraža kot stopnja vibracije elektro-magnetne Sile (energije) – zavesti, ki to bitje prežema. Stopnjevanje vibracije zavesti bitja pomeni njegovo napredovanje po evolucijski lestvici. O tem pišem na blogu.

Tudi krize pa naj gre za osebne, finančne … so nekaj naravnega, vsak jih ima. To je obdobje, ko moraš prisluhniti in biti pozoren na znamenja. Vedno je več izhodov iz kriznih obdobij in takrat moramo biti močni, da to premagamo. Kriza je le ena od stopnic v učnem procesu življenja.

Naša usoda ni zapisana v zvezdah, ampak v naši pripravljenosti na soočanje z življenjskimi izzivi. Ali bomo krizo uporabili konstruktivno za nadaljnji razvojni korak ali pa nas bo zlomila, je odvisno le od nas in naše aktivnosti.

Pozitiven pogled na krizo je potreben predvsem zaradi dejstva, da je kriza naravni proces čiščenja osebnega, poslovnega,… življenja. Še ne tako globoko v sebi že pred vsako krizo ljudje instinktivno vemo kje so meje našega početja. Zato ob vsakem »čiščenju« naplavi kriza bleferje, jih najbolj prizadene in zdi se, da je tako tudi prav. Ravno ti bleferji, pa »zaslužijo« nagrado za neznanje in pohlep. Izjema so le »politično gospodarski« mojstri… a tega ne zmore vsakdo.

Prepričan sem, da prave sreče ni moč najti v stvareh, ki se spreminjajo in minejo. Sreča pride iz nas in jo lahko najdemo le v sebi.

I

Misel vodi željo, ki pogojuje voljo(motivacijo) in vodi dejanja ter kreira našo usodo. Naše usode ne oblikuje »nekdo tam zgoraj«, pač pa si jo oblikujemo sami. Naravni zakon vesolja je blaginja. V naravi je vsega v izobilju in paradoksalno je, da je polovica človeštva lačna, druga polovica pa nesrečna ali bolna. V življenju potrebujemo samo tri preproste stvari: zdravje, blaginjo in ljubezen. Ker jih človek išče v zunanjem svetu, v sebi pa jih ne vidi in ne prepoznava, tega seveda nikoli ne najde. Vse je torej odvisno od nas in naše zavesti. Zaželeno se pojavi samo od sebe, kadar zaupamo prasili in s tem pustimo prihodnosti oziroma usodi prosto pot.

Nekaj nezaželenega se nam lahko pripeti le takrat, če si zaradi kakršnihkoli napačnih sklepanj domišljamo, da se to lahko zgodi in da se bo to tudi zgodilo. Tudi vsaka skrb, vsak strah, vsak nemir, vsako nezadovoljstvo, vsaka jeza … izhaja iz naše nevednosti, ko verjamemo, da se nam bliža ali da obstaja nekaj nezaželenega.

Ljudje okoli nas se vedejo do nas natanko tako, kot jim mi sami miselno dovolimo, velja pa tudi obrnjeno. Če v nekem človeku zaradi svojega notranjega prepričanja vidimo le najboljše, nam ne more storiti nič žalega, ga razorožimo, tudi če je drugače morda poznan kot nasilnež. Če namreč o nekom mislimo samo najboljše, ga posredno prisilimo, da tudi on ne more misliti slabo o nas. Torej o nikomur ne moremo misliti slabo, ne da bi si s tem škodovali, in o nikomer ne moremo misliti dobro, ne da bi s tem koristili tudi sebi?

Če sejemo sovraštvo in dvom, ali lahko pričakujemo prijateljstvo in zaupanje? Če pa sejemo ljubezen in zaupanje, bomo to tudi želi!

Izrazoslovje: Zavest = duh = sebstvo= Višji jaz (trenscedentni)= nadčutni svet , je kreativna samostojna entiteta

Marsikateri iskalec duhovnih razsežnosti se znajde na razpotju, ko išče zanj primerno izkušnjo v poplavi ponudb. Znanost in duhovnost raziskujeta in iščeta resnico, vendar s popolnoma drugačnimi temeljnimi principi in zastavljenimi vmesnimi cilji. Spremenjena stanja zavesti vplivajo na našo družbo. Paradoksalno je, da nas bo prav potrošništvo potisnilo na višjo stopnjo zavesti.

Ljudje zaznavamo zunanji svet s pomočjo čutil. Ta nam pričarajo vizualno, avditivno, kinestetično, olfaktorno in gustatorno (VAKOG) komponento pojavnega sveta. Tudi duhovni oz. nadčutni svet lahko vidimo, slišimo, okušamo, vonjamo in seveda tudi občutimo. A resnica je, da v tem svetu občutimo veliko več, kot lingvistično z besedami sploh lahko opišemo. Če samo pomislimo kako lahko opišemo ljubezen do otroka? Imamo dovolj besed, ali znotraj sebe čutimo več?

Trg duha oz. naših nadčutnih ali izven čutnih zaznav,je le eden na katerem se verjetno poleg trgov zdravja, lepote in seksa, trži in iztrži največ. Vse preveč ljudi danes zmotno misli, da so duhovno »ozaveščeni«. To so predvsem tisti, ki ne morejo niti v najmanjših rečeh preseči lastnega egoizma in egoističnih interesov. Ker so »ozaveščeni« ne morejo ali pa nočejo storiti nič niti za svoje najdražje, za svoje otroke si za ne vzamejo niti časa.

Svojim otrokom sem že od malih nog, govoril in jih opozarjal: »toliko kot si sam lahko slabega ali dobrega storiš v življenju, ti ne more nihče drug na tem svetu«. Te besede so v meni odmevale veliko prej, kot sem začel z branjem knjig o osebni rasti in iskreno upam, da so se jim zasidrale v podzavest.

Iz naše notranjosti bo vedno prišlo tisto, kar je v nas in kar bodo naše misli producirale, zato ne pravijo zastonj, da vedno dobimo tisto, kar smo in kar si zaslužimo. Edina stvar, s katero se bomo kdajkoli ukvarjali, je misel in misel lahko spremenimo. Če verjamemo ali ne, svoje misli si izbiramo sami. Z mislijo lahko spremenimo naš odnos do preteklosti. Če se hočemo osvoboditi preteklosti, moramo biti voljni odpuščati. Zakaj odpuščati? Ker večina bolezni prihaja zaradi ne odpuščanja, farmacija je »šele« na drugem mestu.

Kljub vsemu pa se je vsakomur zgodil kakšen udarec ali padec, a ustvariti prepričanje, da je padec vedno priložnost za rast, je dobra izkušnja in možnost doživetja višjih ciljev. Zato tudi svojim otrokom pri neuspehih in padcih, ki jih doživljajo v svojih življenjih rad povem, da če resnično želijo uspeti naj podvojijo svoje neuspehe. Podvojiti neuspehe in padce, prevečkrat spregledan vzvod uspeha. Uspešni ljudje imajo skupnega zagotovo to, da so doživeli veliko neuspehov in so bili pri reševanju težav uspešnejši kot drugi.

Vzgoja otrok v sodobnih zahodnih družbah je pod nenehnim pritiskom pedagoških delavcev, strokovnjakov in najrazličnejših drugih »poznavalcev« vzgoje. Strokovnjaki so tisti, ki vodijo socializacijo otrok in če to dopuščamo to tudi dobimo, saj nas bombardirajo s strokovnimi mnenji, rezultat tega pa smo negotovi in zmedeni starši. Danes je to, da otroka daš na kahlo in mora kakati vanjo in ne v plenico, že skoraj kriminalno dejanje, v prihodnosti pa potem sistemu povsem normalno, bo pa kriminalno dejanje, če mu, ko bo kakal ne bomo nadeli čelade, ker...potrošništvo.

Otroci X generacije nismo potrebovali čelade niti za vožnjo motornega kolesa do 50 ccm, smučanje kolesarjenje… A dejstvo je, da je interes(koga že?) imeti »prisilne« potrošnike,ki jih dnevno nič manj kot hipnotizirajo skozi reklame in novice, odvisnike in ljudi, ki so povsem brez morale, politično vodljivi, taki, da se ne bodo nikoli uprli. Kaj lahko starši sploh še naredijo? Danes imajo otroci razne zakone in branilce, koga pa imajo starši? Če gre adolescenten otrok z nožem nad starša, na koga se lahko ta obrne? Kamorkoli bo namreč šel, mu bodo strokovnjaki razložili, da je otroka napačno vzgajal. Ampak, je to res? Je otrok dejansko le produkt staršev, odvisen samo od tega, kaj ti naredijo z njim?

Je pa res da me je v adolescenci oče z nogo »oplazil« po riti, ko sem se upiral iti z njim obiskat staro mamo. Seveda je oče svoj cilj tudi dosegel. Danes mu lahko rečem hvala, a medtem je evolucijski razvoj prinesel nove prijeme vzgoje in danes večina staršev, ko otrok noče na obisk k starim staršem, pristopi k težavi s konstruktivno - pedagoško metodo, se z njim pogovori in mu hkrati razloži, kako bi bilo, če njega samega nebi nihče maral, tako kot on ne mara na obisk k starim staršem? Seveda na ta način v otrokovem dojemanju sveta, v njegovem nevru dosežemo ne le to, da gre k starim staršem brez »brce«, zahtevamo in dosežemo, da jo mora imeti tudi rad! Je to prava vzgoja? Kaj bo s tem otrokom v času pubertete in adolescence?

Nisem za fizično kazen, a če moram izbirati med tem, da se otrok lekcije o meji ne nauči, in tremi po riti, je vseeno bolje, da dobi tri po riti, kot da se lekcije ne nauči. Boljše je predvsem za otroka. Dejstvo, da otrok razume, da je socialno pravilo nad njegovim ugodjem, ga namreč med drugim varuje tudi pred zdrsom v kasnejšo odvisnost.

Še ne tako globoko v sebi se vsi zavedamo, da je sprememba edina stalnica v življenju. A vprašanje je, če smo pripravljeni to spremembo sprejeti tudi na svojem osebnem razvoju? Če še naprej živimo v svetu preteklosti ali prihodnosti, ki ni nič manj kot iluzija, nismo v sedanjem trenutku. Sedanji trenutek je edino kar imamo. Ne zadržujmo se v preteklosti in ne blodimo po prihodnosti, za katero še niti ne vemo, ali jo bomo dočakali. Tako pogosto se osredotočamo na prihodnost, na svoje sanje, da včasih pozabimo, kako dragocena je sedanjost in bogastvo, ki ga imamo zdaj. Pa tako lahko je. Kvaliteta našega življenja trenutnega življenja, je odvisna od naših odločitev in prepričanj v preteklosti, tako kot bo na našo kvaliteto življenja v prihodnosti, bistveno vplival izbor naših odločitev v tem trenutku.

Spreminjanje procesov doživljanja ima večjo vrednost, kot spreminjanje vsebin. Vsi, dogodki v našem življenju imajo popolnoma nevtralen pomen. Vrednost in s tem pomen dogodkom pa vedno damo mi.

Kaj dobivamo od življenja v trenutku, ko plavamo proti toku in se upiramo vsakršni spremembi? Kaj če ne sprejmemo partnerja, ali celo lastnega otroka?

Sprejemanje ali ne sprejemanje takšnih in podobnih zunanjih dogodkov v naše življenje je vedno odvisno le od naše notranje usklajenosti, resonance, ki nam ponuja in kaže povsem novo dimenzijo v našem življenju.

Prepričan sem, da je vsakdo lahko srečen. Sreča je nevrološki dogodek in je odvisna od našega pogleda na svojo trenutno situacijo in na sposobnost uživanja v njej. Neizmerna sreča leži v osrečevanju drugih, ne glede na naše lastne razmere. Deljena bridkost se razpolovi, a kadar delimo srečo, se ta ne le sešteva, ampak množi. Kapital je špekulativna kategorija in obljublja srečo, ter blagostanje, a je le realna iluzija za tistega, ki ne vidi transcedentno. Prepričan sem, da prave sreče ni moč najti v stvareh, ki se spreminjajo in minejo. Sreča pride iz nas in jo lahko najdemo le v sebi.

Če bi se radi počutili bogate, samo pomislimo ali je res bogat tisti, ki ima veliko denarja ali je bogat tisti, ki mu manj manjka?

Pokažimo hvaležnost za to kar imamo ... in vse to bo postalo hvaležno nam. Dojeti, da je življenjski tok enkratna celota, izpolnjena z užitki, ne pa tečaj o preživetju in … Um bi lahko primerjali z vrtom: lahko je zanemarjen, zaraščen in poln plevela, ali pa je cvetlična greda, urejena in polna čudovitih rož...

»Kdor visoko leta lahko visoko prileti, kdor pa nizko leta tam tudi ostane«. Če ne vem kam sem namenjen, kako pa naj pridem do tam? Kjer je volja, tam je tudi pot!

»To si, kar je globoka želja, ki te žene,kakršna je tvoja želja, takšna je tvoja volja,kakršna je tvoja volja, takšno je tvoje dejanje,kakršno je tvoje dejanje, takšna je tvoja usoda«. Upanišad

Mnogo je poti, po katerih hodimo skozi življenje, a samo ena je pot prebujenja zavesti. Sokrat je to pot imenoval spoznavanje in prepoznavanje samega sebe. Da pa bi se človek lahko prebudil in se tako prepoznal, mora razumeti svojo umeščenost v univerzumu, svetu in misteriju, ki mu pravimo življenje. Spoznati samega sebe zato pomeni prepoznati se v vseh dimenzijah svojega bivanja, ne le v fizični pojavni obliki, temveč tudi kot duhovno bitje. Telo je zgolj domovanje duše. Naša zavest pa je tisti vezni člen med zemljo in nebom, med končnostjo in večnostjo, ki nam omogoča to povezavo razumeti in skladno s to enostjo živeti v harmoniji z naravo, svetom in samim seboj. V vesolju vlada prečudovit red. Vse se dogaja v skladu z večnimi, nespremenljivimi zakoni. Tule je nadaljevanje...

Stara modrost pravi: »V življenju bodite gostitelj, ne gost. Ne grejte se ob ognju, temveč ga prižigajte«.

Zakaj Đole? Ker ke tako preprost in unikaten, njegova besedila pesmi, knjige in film pa .... Fenomen našega časa...