V sebi se že dolgo odločam, da bom po zgledu drugih in varianti posnemanja- copy-paste nekje začel beležiti svoje izlete in potovanja.

Pred leti sem bil nekaj časa vztrajen in zapisoval potovanja in izlete s kamperjem, a kaj kmalu je postalo nepregledno ali pa sem pri tem le našel vzrok za svoje nedelovanje. Sedaj, ko imam svojo stran si bom to »razkošje« in preglednost lahko omogočim in močno upam, da bom vztrajen,ter da bo tudi naslednje leto kakšno potovanje vpisano. Želje in možnosti so, zakaj pa ne?

"V mladosti zamujenih norosti, ne more nadomestiti nobena modrost v starosti."  Bertrand Russel

N E P A L  2009

Za treking v Nepal sem se odločil zaradi dobre psihofizične sposobnosti, po celoletnem treniranju in hujšanju, ko sem nabiral kondicijo in bolj ali manj uspešno klestil kilograme. Treking mi je v zadnjih mesecih deloval, kot zelo realna možnost in v pogovoru z Zvonetom Šerugo, starim znancem s poti po Namibiji pred nekaj leti, sem se odločil, da se priključim njegovi skupini.

Na pot se sam ne bi v nobenem primeru podal. Moji znanci in prijatelji pa ne kažejo zanimanja za takšne podvige. Na misel so mi prišlebesede učitelja: Marko pa kaj ti misliš če se ti zanimaš za treking, hujšanje ali osebno rast ali misliš, da se vsi okrog tebe spreminjajo«? To vprašanje je odlično in zahteva tudi tak odgovor! ... in posledica ? …..proces v mojem doživljanju sveta...

Na treking smo se podali 12. novembra 2009, in celotno potovanje je trajalo 24 dni, v ceni 2300 evrov  je bilo vse vključeno. Odlično pri Zvonetu je all inclusive, seveda na realno pričakovanem nivoju, saj se na tak način izogneš razočaranju. Vodila ga je Neja, Zvonetova desna roka. Pravzaprav ne vem ali ima Neja srečo, da dela za Zvoneta ali je obratno?

Treking je vseboval program pot do baznega tabora Anapurn (9 dni), rafting na reki Kali Gandaki (trije dnevi), nacionalni park Chitwan, Pokhara, Katmandu.

Dežela brsti od dobrih energij in bivša kraljevina pod Himalajo je še vedno lepotica, s katero se le težko karkoli drugega primerja. Devet nas je bilo in domov smo se vsi vrnili prerojeni in navdušeni. Ne le čudovita pokrajina, najvišje gore sveta, srednjeveške vasice na robovih riževih teras, divje reke, sloni, nosorogi…  Nepal so tudi ali celo predvsem ljudje. Eni najbolj toplih in prijaznih ljudi tega sveta. Namaste, dober dan, srečno, kako si – in vse to z nasmehom in z neko krasno iskrico v očeh. V Nepal, upam se bom znova rad vrnil.

Odhod je bil 12. novembra  iz Zagreba. V Ljubljani smo se srečali in se prepeljali s kombijem glavni igralci in režiserji tega dela našega skupnega življenja : Ženka, Andreja, Mojca,Daša, Aleš, Damjan in moja malenkost. Polet  je bil prek Pariza (Air France) in Delhija, prihod v Katmandu 13. Novembra, kjer sta nas na letališču pričakala  režiserka in glavna igralka Neja, ki je v Nepal prišla direkt iz ture po Indiji in režiser in glavni igralec Kenan, ki se mu je na pot »mudilo prej kot ostalim in je za to seveda imel svoje razloge. V Katmanduju, smo se nastanili v starem središču mesta za en dan, predvsem za počitek in odkrivanje njegove neustavljive drugačnosti. Naslednji dan pa so nas  v oskrbo prevzeli fantje iz agencije Nepal Sanctuary Treks - www.nepalsanctuarytreks.com Sodelovanje s preverjeno lokalno agencijo je seveda zagotovilo za kar najboljšo izkoriščenost našega časa ter denarja.(vzrok in posledica)

 

Tretji dan smo z avtobusom odpotovali do Pokhare v vznožju Anapurn, kjer smo se srečali s svojimi nosači, pokosili – potem pa začeli zares!

Začetek je imel precej čuden priokus, kajti ravno ta dan smo izvedeli žalostno vest, da so Tomaža Humarja ……. ( slajdi ) Slava mu! (Daulagiri -polnočni klub) Celotna ekipa smo v njegov spomin, na pobudo Neje obeležili z minuto molka. V tej minuti je misel kot preblisk, intuicija podala misel, pa saj je vendar umrl na željenem kraju, zato ga je tako rad tudi obiskoval. V trenutku, je imelo vse svoj smisel tako ljudje - Nepalci kot gore, ki so ga klicale. Polemike kakšen je bil so tu nesmiselne. Vsi, ki so ga poznali in smo na naši poti z njimi spregovorili, vključno z nosači(šerpami) imajo o njem dobro mnenje in lep spomin nanj. Tudi v ABC visi, oziroma je prilepljena njegova slika na steni, a to ni slika 3x5 cm. To je slika pravzaprav plakat ki je velika več kot meter. To je veličina, ki govori sama zase. Če izstopa samo njegova slika, je zame zadosten dokaz, o njegovi veličini.

Do baznega tabora Anapurne smo hodili pet dni in zatem, dva dni po isti poti, še štiri dni nazaj. Začeli smo na višini okoli 1000 metrov. Glavni vodič je bil Chandra Rai. S trekom smo začeli iz kraja Phedi, kjer smo se povzpeli do Annapurna Sanctuari, ki je poznana po naravnih lepotah in čudovitih poteh, ki se vzpenja proti Annapurni. Vzpon je bil lahek, brez kakršnih koli višinskih težav. Na poti so nas prevzemale čudovite terase, na katerih se Nepalci trudijo kmetovati. Za privajanje višini smo si vzeli dovolj časa, hrana v kočah pa je bila več kot odlična. Nočne temperature so se z višino spustile tudi pod ničlo in dobra spalka ni bila odveč. Sama pot pa je bila  božanska! Najprej dva dni med vasmi. Zatem gozdovi in prvi višinski razgledi na višini okoli 3000 metrov. Dnevno nas je čakalo pet do sedem ur lagodne hoje (da, lagodne!), nosači so nosili našo prtljago, skoraj vsako uro pa smo med terasami naleteli na kakšno vas ali lodge, kot se tam reče hribovskim kočam. Temperature so bile novembra idealne (25 stopinj v dolini, okoli 10 stopinj na gori), dežja k sreči nismo »srečali«.

V  lodgu, kjer smo prvo noč prenočili, smo si ta večer privoščili čebriček (zmešana alkoholna in brezalkoholna pijača), kjer smo naše do sedaj odlično razumevanje vsi člani le še podkrepili. Potrebovali smo pozitiven duh, takšnega pa so nam že veš čas podajali ter vračali naši vodiči in šerpe. Naslednje jutro smo krenili proti Dahampus in prespali v kraju Chomrong. 17.11.2009 smo prespali v Bamboo, 18.11.2009 v Deorali in 19.11.2009 Annapurna base camp (ABC – bazni tabor pa leži 4150 metrov visoko).

Zadnji dan vzpona pa so se hribi odprli kot kulisa ogromnega amfiteatra. Bazni tabor je dejansko ogromna dolina, obkrožena z  vrhovi sedem in osem tisočakov. In celo tu je naše prenočišče iz kamna zgrajena stavba z večernim ognjem. Tistega pogleda na vrhove okoli nas pa verjetno nikoli ne bomo pozabili! Na vrhu pri ruski kapelici še obvezen krst in darovanje bogovom in seveda hvaležnost ki jo je globoko v sebi izrazil vsak sam. To je doživetje…….. Na vrhu smo kar vriskali, kako je to nekaj lepega! Presenečeni smo bili, kako zlahka nam je šlo, kako krepko smo bili za trud poplačani.

V dolino smo se vrnili po štirih dneh lagodne hoje. 20.11. Bamboo, 21.11. Chombrong, 22.11. Gandrung in 23.11. prispeli v Pokhara.

S skupino sem preživel prečudovitih 9 dni, ki mi bodo in upam tudi ostalim v skupini za vedno ostali v prečudovitem spominu. Kot v najprijetnejših sanjah smo delovali usklajeno in se vrnili brez poškodb in bogatejši za eno prijetno izkušnjo več. Na poti smo se veliko pogovarjali, drug z drugim, pa tudi sami s seboj smo opravili kak daljši ali krajši "sestanek". Ljudje, ki smo jih srečevali na treku, domačini so bili kot v pravljici vedno  nasmejanih obrazov. Če smo s  kom navezali kontakt, smo vedno dobili nazaj le prijazne ter vzpodbudne besede. Naša pot je bila steza, po kateri razen oslov in ljudi ni možno priti. Človek se vpraša kako pridejo do zdravnika, šole, trgovine …? To očitno sploh ni njihov problem, problem je v naših glavah, mislih in prepričanjih. Živijo skromno, nikakor v revščini in srečno, kar tudi izžarevajo. Zdi se, da se jih nobena bolezen ne more prijeti, zaradi njihove pozitivne miselne naravnanosti. Celo naši nosači, ki so nosili po dva nahrbtnika na svojih ramah, so bili med potjo in na koncu dneva zadovoljnih obrazov in celo nas spraševali če potrebujemo kakšno pomoč. So stvari, ki jih v življenju človek ne pozabi in prepričan sem, da ravno teh ljudi v Himalaji ne bom pozabil.

A počitka ni bilo. Poslovili smo se od naših nosačev, z novo ekipo pa se odpeljali do reke Kali Gandaki. Trije nepozabni dnevi raftinga so bili pred nami. Reka, včasih precej divja, nekaj brzic je ocenjenih na tretjo in četrto stopnjo. A brez skrbi, kar smo pričakovali smo tudi dobili, tako je vedno v življenju. Domači fantje so bili odlično usposobljeni za svoje delo, oprema pa je v celoti ustrezala naši varnosti. Vozili smo se  skozi povsem odmaknjene kraje, cest ni bilo nikjer ,le osamljene vasice smo kdaj pa kdaj videli više v hribu.  Kuharji (Fantje iz agencije, ki so nas vodili, so bili kot multipraktiki) in šotori so bili z nami. Po trdemu delu – veslanju-  na reki, smo se zvečer ustavili na peščeni rečni plaži. Na drugi strani reke smo si spotoma ogledali še pogreb, to je zažig, ki posebno doživetje. Neja nam je iz svoje bogate zakladnice znanja o Hinduizmu ob templju boga Višnu, na naši plaži, prijetno, nevsiljivo podala svoje znanje. Pravzaprav smo dobili več kot smo pričakovali. Na peščeni plaži smo bili pod zvezdnatim nebom sami, z vseh strani obkroženi z gorami in z bučečo reko za zvočno kuliso. Bili smo na dnu najgloblje doline sveta, z Daulagirijem na eni ter Anapurno na drugi strani reke. Malo nerealno, a čudovito in celo pogoji za večerni čebriček bi bili le stežka bolj idealni. Režiserji in glavni igralci odprave na čelu z Mamo Nejo so bili več kot odlični. Čudežno je bila naša Neja najmlajša med nami, a nas je tako suvereno in kongruentno vodila skozi nova doživetja, da se vprašam s čim starši hranijo otroke, da zrastejo v tako prijetne osebe.

Popoldan tretjega dne pa je sledila ponovna vrnitev v civilizacijo z avtobusom in naslednjega dne smo imeli prost dan v Pokhari, prijetnemu mestecu turistične sedanjosti. Čas smo si vzeli za nakupe številnih spominkov ter daril, saj je bil že primeren čas. Nekateri pa so v tandemu poleteli z jadralnim padalom in si privoščili orlovski pogled na Himalajo.

Naslednji dan smo se odpeljemo proti Indijski meji. Vmes smo imeli kosilo v Bandipurju, prijetnemu hribovskemu mestecu, že popoldan pa smo se vselili v prijazen majhen družinski hotelček na robu slavnega nacionalnega parka Chitwan. Postajalo je topleje, a novembra ne ravno vroče, pred nami pa se je razprostirala džungla.

Mi smo se je lotili malo drugače od ostalih hotelskih turistov. Ko smo prispeli smo si po vasi peš razgledali del parka in vasi, prenočili pa v majhni turistični »vasi« Že naslednji popoldan smo se popeljali naokoli še na hrbtih slonov. To je bilo sicer turistično doživetje, a vsekakor vredno ogleda, saj so nas te udomačene mrcine kot tanki peljali po džungli. Naslednje jutro smo se z lokalnim vodnikom odpravili proti naslednjemu prenočišču, ki je zidana koliba, precej dvignjena v parka. Da, sloni, nosorogi, soroden svet živi tam naokoli. Lokalna spremljevalna ekipa zelo dobro ve, kaj počne, navsezadnje gre tudi za njihove riti. Po prespani noči  v džungli, smo se naslednje jutro nekaj časa peš, zatem s čolni med krokodile, Celo nosoroge smo v naravi v teh treh dneh srečali dvakrat. Sam se prej nisem s to mislijo nič ukvarjal, a ko sem videl to »mrcino« od blizu ti da mislit. Če bi se obrnil proti meni (gledali smo ga iz razdalje 50-100m)  bi se čisto malo zagotovo počutil kot Tarzan, ki ima zadaj v hlačah….

 

In to je bilo to. Vrnitev v Katmandu z avtobusom, zadnji večer nakupov in prišel je čas odhoda. Odhod iz Katmanduja 4. decembra ob 10.00, prihod v Ljubljano 5. decembra ob 15.10.

 

Ni se nam še šlo, to je zagotovo, ampak za tiste ki hodijo na Zvonetova potovanja, je kot strela z jasnega Neja povedala trd in poznan stavek » Žal, družba  za ta denar je to to!« Zase lahko z zagotovostjo trdim, da je bilo to potovanje vredno prav vsakega centa! Hvala vsem sodelujočim.

 

 

To je bila naša predstava, naš film ali iluzija »24 dni NEPAL 2009«.

Režiserji in glavni igralci:Mama Neja, Ženka, Andreja, Mojca,Daša, Kenan,Aleš, Damjan, jaz

Statisti in gledalci: fantje iz agencije Nepal Sanctuary Treks and Nepali people.

 

Kaj naj rečem? Prečudovito potovanje treking in vsi nastopajoči v tem filmu, delu našega skupnega življenja. Hvala celotni ekipi za to čudovito izkušnjo. Ostanite takšni kot sem vas spoznal, saj vas takšne edinole poznam in vas s srcem sprejemam. Zmorete,  zato ostanite režiserji in glavni igralci v svojih življenjih. V sebi imate že sedaj vse potrebne vire!

Učitelj me uči, da človek v življenju od drugih dobi vedno to kar od njih pričakuje. Kar sem pričakoval sem tudi dobil, prepričan sem da celo več. Po povratku domov sem potreboval tri tedne, da sem se vrnil v »svoj tir«, saj me je »turbolenca« duhovnega nivoja, ki smo ga doživljali na poti, prijetno držala v objemu.

Več: www.zvoneseruga.com – fotkarnica/Nepal