Kot se najverjetneje vsi zavedamo, je sprememba edina stalnica v življenju, ki pa je eden najbolj razširjenih strahov človeka. Strah pred spremembami je posledica nezaupanja v svoje sposobnosti prilagajanja vedno novim okoliščinam, ki jih prinaša življenje, lenoba pa je največji upornik spremembi. Zato si prizadevamo življenje »zamrzniti« in se z bivanjem v poznanih okvirjih zavarovati pred neprestanimi izzivi in preizkušnjami, ki jim morda ne bi bili kos. Toda to je v resnici kršitev osnovnega kozmičnega zakona, ki pravi, da je sprememba edina stalnica v življenju. Kar se spremembam ni sposobno prilagoditi, prej ali slej propade.Tule sem se o tem na začetku že ...

Smisel življenja je v neprestanem osebnem razvoju in prispevanju k človeški družbi , a vprašanje je, če smo pripravljeni to? Če še naprej živimo v svetu preteklosti, ki ni nič manj kot iluzija, ker nismo v sedanjem trenutku, ki je edino kar imamo. Kako spremembo sprejeti v svojem osebnem razvoju? Kaj dobivamo od življenja v trenutku, ko plavamo proti toku in se upiramo vsakršni spremembi?

Življenje zahteva od nas prispevek in vsak se mora sam odločiti, v čem bo njegov delež. Nihče ni tu zato, da bi bil kaznovan, temveč, da bi se česa naučil. Iz vsakega, še tako neprijetnega in bolečega dogodka, se je mogoče veliko naučiti za prihodnost. Svojo prihodnost modro načrtujmo iz prebujene sedanjosti.

Edini pravi in verodostojni učitelj smo mi, naša zavest, ki je v evoluciji. Da bi zavest odkrili, nas mora obdajati samota in tišina. Človekovo srce je kot zemlja: polovico ga obseva sonce, druga polovica pa je v temi.

V človeški naravi je, da si postavljamo cilje. Ni toliko pomembno, kakšen je ta cilj, pomembneje je, da ga imamo. Harmonična povezava zagotavlja, da bomo ob zastavljenem cilju pridobili še mnogo drugih prednosti. V resnici uresničevanje cilja ni najpomembnejše, temveč je najvažnejše tisto, kar se na poti do cilja naučimo in kakšen razvoj pri tem naredimo. Nobenega zagotovila ni, da bomo cilje dosegli v točno določenem času, zagotovo pa vemo, da ciljev, ki jih nismo določili, nikoli ne bomo dosegli.

To, kar dobimo, ko cilj dosežemo, je manj pomembno. Gre predvsem za to, kaj postajamo mi na poti sami. Nobenega cilja pa ni mogoče doseči s strategijo bo že…. Na poti do izbranega cilja se je potrebno nenehno popravljati in dopolnjevati strategije. S pomočjo ciljev postajamo vedno boljši ljudje. Ne potrebujemo jih zaradi tistega kar z njimi pridobimo, temveč zaradi tistega, kar cilji naredijo z nami in iz nas. Edina omejitev za naše dosežke je misel, da nečesa ni mogoče storiti.

Sami smo odgovorni za omejitve, ki si jih postavljamo. Ni pomembno, kje začnemo, temveč kam smo se odločili, da bomo prišli. Ovire so »če jih znamo tako videti« pravi blagoslov in spodbuda za izboljšanje samega sebe. Naše današnje življenje je rezultat našega odnosa in izbir v preteklosti. Naše jutrišnje življenje pa bo rezultat našega odnosa in današnje izbire.

Vsakdo na svetu bi moral počel natanko tisto, kar ga veseli, saj bi lahko prišli do izraza njegovi talenti, na drugi strani pa bi se potreba po samo dokazovanju zmanjšala. Če opravljamo napačen poklic, škodimo tako sebi in drugim. Sebi ker zanikamo in preziramo svoje potenciale, nadalje pa zlorabljamo svojo energijo in ne uresničujemo svojega poslanstva. Na tak način drugim zasedamo mesto, ki nam ne pripada in bi bilo kot nalašč za koga drugega. Zakaj?

Večtisočletna modrost iz Upanišad:

»Smo to, kar je naša globoka želja, ki nas vodi.
Kakršna je naša želja, takšna je naša volja,
kakršna je naša volja, takšna so naša dejanja,
kakršna so naša dejanja, takšna je naša usoda!«

Kaj je Zavest = duh = sebstvo= Višji jaz (trenscedentni)= nadčutni svet , je kreativna samostojna entiteta

Beseda prebujanje zavesti označuje notranje delovanje, ki je posledica zunanjega vpliva. Največkrat se prebudimo zaradi določenih zunanjih vzrokov, ki so negativni. Prvi impulz, proces, ki običajno človeka pripelje na pot spoznanja sebe imenujemo pot resnice, je vprašanje: »Kdo sem jaz«? Beseda prebujenje označuje neko notranje dogajanje, ki je posledica delovanja notranjih duhovnih vzgibov, ki delujejo na širitev in posledično na dvig zavesti. V procesu dviga zavesti tako osebne kot kolektivne, je potrebna aktivnost ter delovanje in ne pasivno pričakovanje , da bomo doživeli nekakšno »razsvetljenje«.

Sokrat je to pot imenoval spoznavanje in prepoznavanje samega sebe.

Prebujenje zavesti je rezultat prebujanja, torej aktivnega posega v lastno zavest. Spoznati samega sebe zato pomeni prepoznati se v vseh dimenzijah svojega bivanja, ne le v fizični pojavni obliki, temveč tudi kot duhovno bitje. Telo je v fizičnem in materialnem svetu le domovanje duše.

Naša zavest pa je tisti vezni člen med zemljo in nebom, med končnostjo in večnostjo, ki nam omogoča to povezavo razumeti in skladno s to enostjo živeti v harmoniji z naravo, svetom in samim seboj. Življenje je kot reka, ujeta med dva bregova. Najtežja odločitev je, katere mostove porušiti, katere ohraniti in katere na novo zgraditi.

Prišel je čas, ko je individualna in kolektivna zavest padla na tako nizek nivo, da je dvig zavesti postal nujnost za preživetje.

Želja je motivator ki nam da voljo in vodi dejanja ter tako kreira našo usodo. Naše usode ne oblikuje »nekdo tam zgoraj« , oblikujemo si jo sami. Naravni zakon vesolja je blaginja. V naravi je vsega v izobilju in paradoksalno je, da je polovica človeštva lačna, druga polovica pa nesrečna ali bolna. V življenju potrebujemo samo tri preproste stvari: zdravje, ljubezen in blaginjo. Ker človek zdravje, ljubezen in blaginjo išče v zunanjem svetu, jih tam ne more niti z veliko želje prepoznati niti najti. Prebujanje zavesti, ki označuje notranje delovanje, pa v sebi vidi in prepoznava, nas popelje v proces transformacije tako telesa kot duha in nam pričara zdravje, ljubezen in blaginjo. Tako kot širitvi zavesti vsakega posameznika sledi dvig kolektivne zavesti.

Transformacija, dvig zavesti je osebna je za vsakogar izkušnja. Podobna je gnostiki, saj je gnostik nekdo, ki ne verjame ampak ve. Gnoza je znanje, ki izvira iz človekove neposredne osebne izkušnje. Gnostiki ne verjamejo v nič, kar niso neposredno doživeli. Osnovni aksiom gnosticizma je, da je vsak posameznik unikat, ki se popolnoma razlikuje od drugih, zato prisegajo na popolno svobodo vsakega posameznika, kar v prenesenem pomenu pomeni nič drugega kot popolna odgovornost vsakega za svoja ravnanja. To je edini znak resničnega spoštovanja drugega. Živi svoje in pusti drugemu živeti njegovo. Glavno orožje gnostikov so seveda procesi in rituali, ki človeku omogočajo, da spozna sebe in pridobi moč, da sebe realizira v tem svetu. Človek v svoj energijski prostor sprejme tisto, kar želi, oziroma tisto, o čemer razmišlja.

Prebujanje zavesti, je namenjeno k prebujenju in je proces, ki označuje notranje čiščenje, preporod, ki nujno pomeni poseg in vpliv na vsa področja našega bivanja. To pomeni, da je mnogo stvari nujno potrebno spremeniti. Spremembe pa so tisto, kar človek najtežje sproži, saj je za to potrebna jasna vizija s strategijo, motivacija in moč oz. delovanje.

Prav te tri kategorije pa so tisto, kar je kolektivna zavest ljudem odtujila z namenom, da lahko drugi manipulirajo z našimi življenji. To je način, da nas lahko(partner, družba, oblast…) zadržujejo na nizkem stanju zavesti in izkoriščajo naše delovanje, torej naše življenje za svojo lastno korist. Kolektivno zavest obvladujejo in oblikujejo preko Ega in bolečinskega jedra sistemi (politični – socializem, kaptalizem, fašizem.., verski, finančni, šolski, …), ki imajo vsi enak princip delovanja: odvisnost,informiranje preko medijev, …

Prav zato je prebujenje zavesti kontradiktorno sistemskim principom delovanja. Medtem, ko nam je bilo dano pravzaprav vse, se danes soočamo z izjemno bedo, ki smo si jo ustvarili sami , oblast je prešla na tiste, ki jo izrabljajo za to, da sami sebe postavljajo za bogove. V bistvu pa gre za »prodajalce megle«.

Ko miselno analiziramo življenjski program, ugotovimo, da pravzaprav na vseh področji svoje zavesti počnemo stvari, ki jih sicer ne bi, če bi k vsaki stvari pristopili z razumom, vedenjem, znanjem in upoštevanjem intuicije.

Tako pa uživamo hrano, ki nas dobesedno na dolgi rok zastruplja, pijemo toksično vodo z dodanimi substancami, ki nam reprogramirajo delovanje možganskih celic (depresija, apatija, nadzor uma, …), razmišljamo tako, kot so nam vsilili sistemi (z opranimi možgani), delamo več za druge kot zase - za vedno manj denarja, ki je edini namen našega delovanja: vsak dan gremo kaj kupit, da dnevno financiramo …in s tem podpiramo koga že?

Konec meseca plačamo položnice, prispevke, davke, zavarovanja… in počasi uresničimo čigav življenjski cilj in namen? A vendar to ni naš cilj, to je cilj kateregakoli političnega sistema, saj če želi preživeti potrebuje »ovce za striženje«, da lahko preživi. Nizka zavest je le del posla. Ko prepoznamo te vzorce, je seveda naša izbira, ali jih bomo nadaljevali ali pa morda izbrali drugo pot.

Z nevednostjo in zavajanjem množic vsaka oblast utrjuje vladavino. Če se človek hoče ukvarjati z resnico, mora glavo potegniti iz peska. Vse resnice so sicer odvisne od lastnega stališča in razvitosti morale, zavesti, duha, motivov, okoliščin. Vendar kdor je neozaveščen, več videnja in znanja kot pridobiva, več bridkosti dobiva. Zato resnice ni potrebno ustvarjati, temveč jo skozi zavedanje predvsem prepoznavajmo, saj jo je dovolj.

Razlika med evolucijo in revolucijo je v tem, da je druga nasilna, prva pa v razvoju človeka nujna, saj smo v osnovi željni napredka in razvoja in je zato tudi potrebna. Seveda pa ob tem, ko človek svojo zavest razširja in dviguje, prihaja neizbežno do konflikta z globalizacijsko doktrino, s sistemom multinacionalk, s sistemskimi poneumljanji … Kot je v zadnji knjigi Dr. Drnovšek jasno razložil, da je katarza (duhovno očiščenje)posledica konflikta med dobrim in zlim, tako je v procesu prebujanja zavesti prebujenje posledica notranje katarze in torej zmage dobrega ter pozitivnega.

Višjo zavest kot razvijemo, več resnice prepoznavamo. A našo zavest že »odlično« upravlja naš ego ob pomoči bolečinskega jedra, ki nas preko misli zavaja in zato veliko ljudi niti ne želi sodelovati v procesu dviganja osebne in skupinske zavesti. Seveda je veliko enostavneje izgraditi most do resnice, če je nekdo v resnici, že na drugi strani. Lahko pa vzamemo tudi čudežno tabletko, potem pa nam po tečaju svizec zavije čokolado… lahko pa se zadovoljimo s kako odvisnostjo.

Smo to, kar razmišljamo, delamo, jemo, pijemo, dihamo… lahko pa smo tudi to, kar si želimo biti! Ko govorimo o prebujanju in posledično o prebujenju zavesti, postane jasno, da ne gre za neke » duhovne« vaje, ki so usmerjene v zaslužek, torej v zunanji , materialni svet, ki kot smo ugotovili le zavaja, saj nam daje le iluzije in naš ego zadovolji le kratek čas.

Prebujanje zavesti je zavesten za poseg v naše bivanje tukaj in zdaj v tem trenutku in ni vezano niti denarno na zunanji materialni svet. Prebujenje zavesti ni privilegij mojstrov in gurujev, temveč možnost in hkrati nujnost, pravica in pot vsakogar, ki se za to odloči.

Za tiste, ki jim je bližje verovanje, nam je Bog dal vse in nas ustvaril po svoji, Božji podobi, torej smo božanske kreacije, z mnogo amnezije(pač radi pozabljamo). Bog nam je dal tudi svobodno voljo, s katero smo si uničili svojo notranjo božansko naravo. Vedno ko se odločimo, da bomo začeli sestavljat mozaik in začnemo s prebujanjem aktivno posežemo v svojo zavest, prestopimo na pot vrnitve k svoji popolnosti in božanskemu bistvu.

Kreatorji našega življenja, smo lahko in smo le mi sami, saj je to tudi naš privilegij in absolutna resnica. Če tudi se sliši marsikomu čudno, svoje življenje oblikujemo sami. Občasno se nam morda zdi, da je naše življenje posledica okoliščin, situacij in zunanjih vplivov. Če našo notranjo življenjsko harmonijo rušijo okoliščine, (nesrečo, trpljenje, nezadovoljstvo, bolezen, …) na katere lahko vplivamo, a tega ne storimo, so res drugi krivi za vse posledice porušene harmonije?

To ne pomeni da je vse odvisno le od nas samih a dana nam je možnost, mi pa se odločimo kaj bomo z njo naredili. Seveda obstajajo tudi okoliščine, na katere ne moremo vplivati in jih spreminjati, kar pa ne pomeni, da jih moramo brezpogojno sprejeti. Torej lahko pravzaprav vplivamo tudi na okoliščine, za katere se nam sprva zdi, da so izven dosega naše volje in da jih ne moremo spreminjati. Lahko jih enostavno blokiramo, o njih ne razmišljamo, jim ne dovolimo vstopa v naše frekvenčno območje.

Prebujenje zavesti je vedno individualna zgodba. S prebujenjem zavesti, čas in prostor dobita popolnoma druge dimenzije. Ljudje smo pač taki, da aktivno posežemo v neko dogajanje šele, ko nas življenje v to prisili in ko to prepoznamo kot edino možnost preživetja. Velikokrat je to šele bolezen, ki nam aktivira možganske centre, ki jih prej nismo niti prepoznali niti koristili. Bolezen je sicer posledica škodljivih vplivov na naš organizem, obenem pa tudi beg v lastno nemoč. Le redki jo prepoznajo kot dragoceno možnost, ki je človeku dana, da stopi na pot prebujenja zavesti. Človek lahko deluje z najmočnejšo energijo, ki mu je dana. Z močjo svojih misli namreč lahko vpliva in deluje na vse v sebi in zunaj sebe. Naš ego in bolečinsko jedro nam skozi zavedanje in izkušnje, oblikujejo naše misli , posledično naše življenje.

Osebno nimam negativnega stališča do farmacije, kar še ne pomeni da je vse lepo in prav. Zakaj? Ker je »če pogledamo skoz prst« je pol sveta lačnega, druge pol pa bolna in nesrečna. S srečo, ki si jo podarimo sami, pride zdravje kot stranski produkt.

Živimo v okolju, ki ga ne moremo spremeniti, vezani na obveznosti, ki jih ne moremo in ne smemo zanemariti. A vprašanje kakšni so najbolj zaželeni pogoji za duhovno izpopolnjevanje ni pravo, ampak kako lahko duhovno izpopolnjevanje uskladim z okoljem, ki ga ne morem spremeniti?

Okolje, v katerem živimo in delujemo, je najbolj primerno za naš duhovni razvoj. To, da si domišljamo, da bi lahko naredili bolje, če bi bili kje drugje, kot pa tu, kjer smo, je le ena od tistih mnogih utvar, ki nas vodijo stran od prave poti. Dejansko, če ne moremo napredovati v svojih sedanjih pogojih, potem lahko mirno rečemo, da ne bi napredovali niti kjer koli drugje.

Če se človek ni sam odločil za ta cilj, potem je zastonj, če mu govorimo o osebnem razvoju. Vsak zase mora spoznati, da nad človekom ne visi nobena obveza, da bi moral sprejeti tak življenjski cilj. Izsiljevati evolucijo ni modro, zajeti nas mora sama.

To, kar najprej potrebujemo za osebno duhovno izpopolnjevanje, je »veriga nesrečnih padcev«. Nepremostljive težave so most, ki nas popeljejo v dvig zavesti. Človek se mora usmeriti v osebno preobrazbo na podoben način kot to vidimo v materialnem svetu pri ljudeh, ki se usmerijo k temu, da bi dosegli nek poseben predmet svoje želje.

V življenju človeka, ki hlepi po denarju ali po politični moči ali po družbenem položaju, lahko zaznamo, da za dosego svojega namena uporabi vse stvari. Verjetnost, da bo človek dosegel uspeh, lahko presodimo, če opazujemo v kolikšni meri je podredil vse, kar mu je najbolj drago, za dosego nekega določnega cilja. Enako velja za duhovno življenje: » če je to stvar, ki je človeku najbolj pri srcu, potem bo svoj cilj dosegel, ne glede na to, kakšno je njegovo življenje«.

Ko delujemo, nas k temu delovanju žene neka želja oz. motivacija, sicer smo mesečniki, ki ne vedo kam so namenjeni, …. Vzemimo kakršno koli delovanje, in če si ga skrbno ogledamo, bomo odkrili, da ga opravljamo zato, ker želimo s tem delovanjem nekaj pridobiti. Ljudje se razvijamo z delovanjem, rastemo preko delovanja, in v osnovi vsakega tveganja morajo obstajati želja oz. motivacija, ki nas pritegne v delovanje.

Kadar smo v stiku z dušo, smo brezčasni.
Kadar smo brezčasni, smo brez strahov.
Kadar smo brez strahov, poznamo življenje, kakršno je v resnici.
Kadar poznamo življenje, kakršno je v resnici, takrat ga želimo deliti z drugimi.

Vsi ljudje si želimo pozornosti in hvaležnosti. Ko jo dajemo drugim, to pravzaprav najbolj osrečuje nas. Vsakdo ima svojega učitelja v sebi. Le prisluhniti mu je treba. Nekateri mu pravijo višji ali duhovni jaz. Ko potrebujemo učitelja zunaj sebe, se ta pojavi sam. Tisti z negativnim pristopom se na poti vedno pritožujejo in iščejo izgovore, nočejo pa priznati, da jim prav njihov negativizem povzroča največ težav. Pozitiven pristop je kot olje v motorju, mazivo, ki omogoča kreativno in k rešitvam usmerjeno mišljenje.

Največje veselje je spoznanje, da smo tukaj sedaj in ne kje drugje. Ne zaupajmo ljudem, ki se trudijo biti popolni in imajo v žepu že pripravljene rešitve. Zaupajmo le tistemu, kar nam govori naše lastno srce(ne ego). Obstajamo tu, zdaj. Tako pogosto se osredotočamo na prihodnost, na svoje sanje, da včasih pozabimo, kako dragocena je sedanjost in bogastvo, ki ga imamo zdaj. Pa tako lahko je.

Pa še... Zanimivo - Pot k sebi, video, zares vreden ogleda. Vishen iz združenja FinerMinds na zelo nazoren in enostaven način razloži stopnje zavesti in zakaj, sedaj tako popularna Skrivnost in Zakon privlačnosti za nekatere (navidezno) ne deluje.

Zavest razdeli na grobih pet stopenj:

1. Blaga zavest
2. Določena namera
3. Osvoboditev preteklih programov
4. Stanje dopuščanja
5. Osebni mehurček realnosti

Dejstvo je, da film/knjiga Skrivnost govori le o 1. nivoju zavesti. Če pa želimo dejansko aktivno udejanjati našo realnost potrebujemo vsaj 3. stopnjo zavesti. Dejstvo je, da od 3. do 5. stopnje pravzaprav ni več veliko in da se običajno zadnje tri stopnje med seboj prepletajo – odvisno pač od tega kako dobro smo se očistili programov, predsodkov, verjetij, ki sploh niso naša last!

Nivo 1. in 2. je dokaj lahko doseči, vendar smo popolnoma nemočni, dokler ne osvojimo nivoja 3. Oziroma, povedano drugače: the pet nivojev sploh niso nivoji, temveč se med seboj ves čas prepletajo. Če eden od the nivojev ne deluje, oziroma smo ga slabo razvili, potem popolno razumevanje naše realnosti in naš vpliv nanjo ni mogoč. Običajno se zatakne pri tretjem nivoju, saj so programi, verjetja, predsodki, ki smo jih “pobrali” v toku življenja tako močni in prepričljivi, da se jih zelo težko znebimo, če sploh pridemo do tega, da to ni naša prava narava in da smo prevzeli tuja mnenja, verjetja,... ki nas držijo v tej realnosti, v „podganji dirki“, v nemoči, v vlogi žrtev...

Zakaj doseči in preseči 3. Nivo? Zdi se, da je ta aspekt najpomembnejši, če želimo zares razumeti sebe in svet okoli nas in vse naše potenciale in jih tudi udejanjati. Povsem jasno je, zakaj je potrebno vseh pet nivojev, da lahko zares živimo polno življenje, počnemo tisto kar si želimo in svetu vračamo ljubezen: dokler naša duša ni prečiščena in nismo sposobni čistega namena (namen, ki je v skladu z univerzalnimi zakoni je vedno dober tako za nas, kot za našo okolico), nam enostavno ni dano, da bi udejanjali stvari, ki si jih želimo. Naj karikiram: „Da bi vsaj sosedu koza crknila“ je lahko želja zelo izkrivljenega 1. in 2. nivoja in kaže na popolno zablokiranost 3 – 5 nivojev. In ker je tam blokada se ta želja (na srečo!) ne bo izpolnila... Se bo pa manifestiral občutek jeze ali nemoči, ker ima nekdo več kot jaz in je oni kriv za mojo bedo in mu zato privoščim, da bi mu poginila koza. Torej Zakon privlačnosti deluje – vedno – samo dostikrat ne dobimo tistega kar si želimo, ker je naša zavest še večinoma nezavestna, oziroma nas vodijo naši podzavestni nefunkcionalni programi, verjetja, mnenja, definicije... Ja, tako preprosto je to!